Zbirka Štajerska

Bibliografske zapise, zlasti o Štajerski, razdeljene v 12 področij, je sestavil Karel Verstovšek.

Prvi tiskani mariborski časnik, ki je bil namenjen nemškemu prebivalstvu Spodnje Štajerske. Od leta 1862 do 1865 je izhajal kot Correspondent für Untersteiermark, nato se je leta 1929 preimenoval v Mariborer Zeitung. Sprva je izhajal dvakrat ali trikrat tedensko, od leta 1914 dnevno. Vse do tridesetih let je bil politično nevtralen, nato je v 2. polovici tridesetih prevladal vpliv nacizma.

Univerzitetna knjižnica Maribor hrani o ustanovitvi čitalnice in njenem delovanju precej originalnega rokopisnega gradiva. Zbrano in urejeno je v Rokopisni zbirki, obsega osem vsebinskih sklopov: I. Ustanovitev in pravila, II. Korespondenca Slovanski čitalnici, III. Sejno gradivo in zapisniki, IV. Prireditve, V. Razne akcije in VI. Knjižnica.

Mariborsko bogoslovno glasilo, ki ga je leta 1897 ustanovil škof Mihael Napotnik. Urejala sta ga Franc Kovačič in Fran Ksaver Lukman.

PAUL SCHLOSSER (1876–1956) je bil zgodovinar in zbiralec ljudskega izročila, rojen 21. marca 1876 v Budimpešti. Po končani kadetnici v Wiener Neustadtu je do leta 1909 služboval pri 47. podpolkovniku v Mariboru in Gorici, nato je postal računski uradnik v Gradcu. Med leti 1910 in 1911 je kot mlad oficir avstrijske armade nadaljeval službovanje v Mariboru. Njegovo zanimanje za zgodovinsko preteklost, arheologijo in ljudsko izročilo je spodbudilo, da je v tem času na Pohorju zbiral tovrstno gradivo in pripovedi. Iz zanimanja za kartografijo je topografsko posnel prazgodovinska pohorska gradišča za dunajsko Akademijo znanosti ter hkrati študiral historično topografijo Maribora., Rezultate svojega dela je objavil v knjigi Der Sagenkreis von Poštela.Svoje prispevke je objavljal tudi v različnih revijah in časopisih: Zeitschrift des Hisorischen Vereins für Steiermark (Aus der Türken- und Franzosenzeit, Marburg an der Drau als Festung), Blätter für Geschichte und Heimatkunde der österreichischen Alpenländer (Die prähistorische Wallburg am Rečnikkogel, Unterirdische Gänge), Deutsche Rundschau für Geographie (Marburg an der Drau. Eine historisch-topographische Rekonstruktion), v dunajski Uraniji (Das vorgeschichtliche Kastell am Bachern in der Sage), frankfurtski Die Umschau (Die prähistorische Wallburg am Rečnikkogel) ter v graškem in mariborskem dnevnem časopisju. Pri svojem raziskovanju je izhajal zlasti iz katastrskih map, pri zbiranju ljudskega izročila pa je zaradi neznanja slovenskega jezika potreboval prevajalce, zato je v svojih prispevkih vključeval mariborsko okolico v nemško kulturno področje. Umrl je 27. maja 1956 v Gradcu. (Vir: Slovenski biografski leksikon, tretja knjiga, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana, 1960–1971, str. 222).

Dr. Manica Špendal je slovenska muzikologinja iz Maribora. Ukvarja se z raziskovanjem življenja pomembnih glasbenih osebnosti in njihovih opusov, povezanih z Mariborom in SNG Maribor. Raziskala je tudi začetke slovenske opere v Mariboru, svoje izsledke pa je objavljala v različnih strokovnih revijah, leksikonih, enciklopedijah, pa tudi v knjigah.

Sprva izhajala trikrat tedensko, kasneje dvakrat tedensko. Lastnik, založnik in izdajatelj Franc Rakovič od leta 1915 založnik Konzorcij. Odgovorni urednik Franc Rakovič, od leta 1915 Viktor Cenčič nato Lav. Kemperle, Franjo Žebot, Vek. Stupan, Vlado Pušenjak in leta 1927 Januš Golec. Od 10. februarja 1925 do 7. januarja 1927 naslov Naša straža. Stalna priloga Narodnoobrambni vestnik izhajala med 1910-1915.

Glazerjeve nagrade za življenjsko delo in Glazerjeve listine za posebne dosežke na umetniškem področju podeljuje Mestna občina Maribor, vse od leta 1978. O javnih priznanjih za kulturne ustvarjalce v Mariboru se je razmišljalo že sredi osemdesetih let preteklega stoletja. Na pobudo dr. Bruna Hartmana je bil leta 1987 sprejet Pravilnik o podeljevanju Glazerjevih nagrad. Ob osamosvojitvi Slovenije pa so Glazerjeve nagrade postale del mariborskega kulturnega življenja, pod občinskim okvirjem. Glazerjeve nagrade se ne omejujejo zgolj na umetniško delovanje v kulturi, ampak zajemajo tudi teoretično in organizacijsko delovanje. Mariborske kulturne nagrade nosijo ime Janka Glazerja (1893–1975), ki je bil slovenski pesnik, literarni zgodovinar, knjižničar in urednik.

Od leta 1894-1903 naslov: Marburger Kurzweil-Kalender

Izbor zemljevidov izhaja iz opredelitve območja Štajerske in ima vsaj dve istovetnosti (identiteti): prva je časovno obdobje preteklosti in druga geografsko področje prikaza iz obdobja od 17. do 19. stoletja, ki prikazujejo tudi območje današnje Štajerske in jih hrani Kartografska zbirka Univerzitetne knjižnice Maribor.

Urednik revije je bil Avguštin Stegenšek. Izšle so štiri številke.

Slovensko narodno gledališče Maribor je največja nacionalna kulturna ustanova, ki s svojo lastno dramsko, operno, baletno in koncertno produkcijo bogati slovenski kulturni prostor že skoraj stoletje. Je edina gledališka hiša v Sloveniji, ki pod svojo streho združuje dramski, glasbeni in plesni gledališki izraz. Prispevek k bogati zgodovini SNG Maribor, ki je v mestu dobilo svoj domicil že leta 1785 in načrtno zgrajeno gledališko poslopje na vogalu današnjih Slovenske in Gledališke ulice, leta 1851. Z letom 1919 se je v gledališču na Slomškovem trgu začelo obdobje slovenskega poklicnega gledališča, ki je strnjeno trajalo do leta 1941, ko je nacistični okupator slovensko gledališče v Mariboru odpravili in za tri leta uvedel nemško govoreče. Slovensko poklicno gledališče so nato spet obnovili leta 1945. Leta 1993, ko je bila dograjena in usposobljena nova velika dvorana kot osrednji prostor razširjenega kompleksa SNG Maribor, je ta tudi to kot celota dobil novo podobo. Za desetletja praktično nespremenjenim pročeljem gledališča, se je odvijala in še teče bogata in raznolika umetniška produkcija. Kamenček k mozaiku zgodovine SNG Maribor in umetniške ustvarjalnosti tudi v širšem pomenu predstavlja bogata zbirka plakatov za uprizoritve v obdobju produkcije med leti 1920 – 1941, ki jih hrani Zbirka drobnih tiskov UKM.

Stegenšek Avguštin (1875-1920) je bil pionir slovenske umetnostne zgodovine ter začetnik naše spomeniške topografije. Rodil se je v Tevčah pri Sv. Lenartu nad Laškim. Leta 1920 je zbolel je za kostno jetiko in 26. marca umrl v Mariboru. Obiskoval je gimnazijo v Celju (1887–1888) in Mariboru (1888–1895), kjer je leta 1895 maturiral. Nadaljeval je s študijem na Visoki bogoslovni šoli v Mariboru (1895-1899), kjer je bil leta 1898 posvečen v duhovnika. Leta 1899 je bil sprejet na Collegio Teutonico del Campo Santo v Rimu, kjer je študiral krščansko arheologijo in umetnostno zgodovino. V tem času je objavljal znanstvene članke v Römische Quartalschrift in Oriens Christianus in v mariborskem bogoslovnem glasilu Voditelj v bogoslovnih vedah. V Maribor se je vrnil leta 1902, kjer je dobil mesto profesorja pripravnika za cerkveno zgodovino in patrologijo na bogoslovnem učiteljišču, na katedri za cerkveno pravo. 1906 je bil v Gradcu promoviran za doktorja filozofije, kasneje leta 1907 pa je bil imenovan za rednega profesorja cerkvenega prava, cerkvene zgodovine, patrologije in cerkvene umetnosti na Visoki bogoslovni šoli v Mariboru, na katedri za cerkveno pravo. Centralna komisija za varstvo spomenikov na Dunaju, je Stegenška leta 1908 kot strokovnjaka s področja umetnostne zgodovine imenovala za častnega konservatorja na Štajerskem (za okraje Brežice, Celje, Konjice in Slovenj Gradec).V posebni knjižni zbirki Cerkveni spomeniki lavantinske škofije je izdal topografiji: Dekanija gornjegrajska (1905) in Konjiška dekanija (1909). Leta 1912 je napisal Zgodovino pobožnosti sv. križevega pota. Bil je urednik časopisa Ljubitelj krščanske umetnosti, ki je prvo slovensko umetnostno glasilo. Deloval je tudi kot arhivar in knjižničar Zgodovinskega društva za slovensko Štajersko, ustanovljenega leta 1903.

Skladatelj, dirigent, glasbeni poustvarjalec in pedagog Emerik Beran (1868-1940) je živel v Mariboru kar trideset let (1898-1928) in za seboj pustil viden pečat. Leta 2003 je Beranova vnukinja Olga Beran - Rosina njegovo zapuščino predala Univerzitetni knjižnici Maribor. Digitaliziran del zbirke iz zapuščine obsega 4000 strani glasbenih rokopisov iz Beranovega skladateljskega opusa ter večji del fotografij in koncertnih lepakov., Emerik Beran je kot eden prvih temeljito in vsestransko izobraženih glasbenikov (bil je učenec slovitega češkega skladatelja Leoša Janáčka, igral je več glasbil), ki ni le odločilno vplival na glasbeno življenje Slovencev v štajerski prestolnici, ampak je bil tudi ugleden pedagog (profesor na Državnem moškem učiteljišču in na šoli Glasbene matice v Mariboru), poustvarjalec (zborovodja, dirigent, violončelist), organizator koncertov, glasbeni publicist in skladatelj obsežnega opusa vseh kompozicijskih zvrsti. Ves čas se je zavedal svojega slovanskega rodu v času narodnostnih trenj, vzgojil generacije slovenskega učiteljstva, se zavzemal za slovenske učence na učiteljišču, uvrščal v koncertne programe slovansko glasbo, povzdignil umetniško raven zbora Slovanske čitalnice in glasbenih prireditev ter v Mariboru prvi uvedel komorne koncerte. Zato ga upravičeno štejemo med tiste naturalizirane češke glasbenike, ki so pri nas pomagali graditi slovensko glasbeno kulturo. V Mariboru je bil učitelj našemu modernističnemu skladatelju Slavku Ostercu in kot honorarni profesor violončela na Državnem konservatoriju in šoli Glasbene matice v Ljubljani (1928–1936) tudi drugim številnim slovenskim glasbenikom (denimo Otonu Bajdetu, Bogu Leskovicu). Po prihodu v Ljubljano na povabilo ravnatelja Mateja Hubada je po osmih letih poučevanja na obeh ustanovah ostal v prestolnici do smrti, pokopan pa je v Mariboru.

Naslov se je spreminjal. Od leta 1822-1834 je bil naslov: Schematismus des Herzogthumes Steyermark, od leta 1835-1850: Steiermark für das Jahr..., leta 1851: Handbuch vom Kronlande Steiermark.

Ponatis Koprivnikovih prispevkov, ki so izhajali v Planinskem vestniku (1913-1919). Odbor Sokolskega društva v Mariboru je v uvodu objavil avtorjevo biografijo z naslovom Janez Koprivnik.

Besedilo je v gotici.

Prvi slovenski dijaški rokopisni list. V začetku leta 1846 so ga v petih izvodih pričeli izdajati dijaki Klasične gimnazije v Mariboru: Ivan Ertl, Mihael Golob in Ivan Kocmut. Prva številka je izšla 14. januarja in nato redno vsako sredo. Po zaključku šolskega leta 1845/46 so se ustvarjalci razšli in Vijolica je usahnila. UKM hrani dva izvoda lista.