Zbirka Zapuščine UKM

Bogat fond UKM se skozi vsa desetletja bogati z zapuščinami, ki spadajo med tiste odličnosti knjižnice, ki jih lahko razumemo tudi kot "muzejsko" literaturo. Osebne in ustvarjalne zapuščine obsegajo raznolike vsebine, od dokumentov, pisem, korespondenc, slikovnega gradiva, razglednic, fotografij itd. Tovrstno kulturno bogastvo ima nemalokdaj zaradi svoje izjemnosti lastnosti kulturne dediščine; po vsebini pa je dragocen vir informacij za študij in preučevanje, za poglobljeno strokovno delo in raziskovanje različnih strok - literarne, umetnostne, kulturne zgodovine, etnologije, glasbe in drugih znanosti, življenja posameznikov ali delovanja institucij. Posamezne enote, ki tvorijo zapuščinsko celoto, so lahko zelo različne, saj lahko obsegajo en dokument, pismo ali pesem, več del ali pa celotno osebno zapuščino posameznega ustvarjalca ali zbiralca. Zbirke postopoma oživljamo, s koriščenjem možnosti, ki jih nudi sodobni čas.
Iskanje znotraj zbirke
1 gradivo
1 gradivo
3 gradiva
Beran, Emerik. Zapuščina
Skladatelj, dirigent, glasbeni poustvarjalec in pedagog Emerik Beran (1868-1940) je živel v Mariboru kar trideset let (1898-1928) in za seboj pustil viden pečat. Leta 2003 je Beranova vnukinja Olga Beran - Rosina njegovo zapuščino predala Univerzitetni knjižnici Maribor. Digitaliziran del zbirke iz zapuščine obsega 4000 strani glasbenih rokopisov iz Beranovega skladateljskega opusa ter večji del fotografij in koncertnih lepakov., Emerik Beran je kot eden prvih temeljito in vsestransko izobraženih glasbenikov (bil je učenec slovitega češkega skladatelja Leoša Janáčka, igral je več glasbil), ki ni le odločilno vplival na glasbeno življenje Slovencev v štajerski prestolnici, ampak je bil tudi ugleden pedagog (profesor na Državnem moškem učiteljišču in na šoli Glasbene matice v Mariboru), poustvarjalec (zborovodja, dirigent, violončelist), organizator koncertov, glasbeni publicist in skladatelj obsežnega opusa vseh kompozicijskih zvrsti. Ves čas se je zavedal svojega slovanskega rodu v času narodnostnih trenj, vzgojil generacije slovenskega učiteljstva, se zavzemal za slovenske učence na učiteljišču, uvrščal v koncertne programe slovansko glasbo, povzdignil umetniško raven zbora Slovanske čitalnice in glasbenih prireditev ter v Mariboru prvi uvedel komorne koncerte. Zato ga upravičeno štejemo med tiste naturalizirane češke glasbenike, ki so pri nas pomagali graditi slovensko glasbeno kulturo. V Mariboru je bil učitelj našemu modernističnemu skladatelju Slavku Ostercu in kot honorarni profesor violončela na Državnem konservatoriju in šoli Glasbene matice v Ljubljani (1928–1936) tudi drugim številnim slovenskim glasbenikom (denimo Otonu Bajdetu, Bogu Leskovicu). Po prihodu v Ljubljano na povabilo ravnatelja Mateja Hubada je po osmih letih poučevanja na obeh ustanovah ostal v prestolnici do smrti, pokopan pa je v Mariboru.
1 - 3 / 3
Na vrh